Bilo je tistega leta, v katerem je bilo zaradi blagoslova matere , hrane več, morda celo preveč. Življenje pa je bilo polno, srečno. Pleme je živelo v slogi ter po modrostih starešin, katerih besede so se jim skozi rodove pretakale po žilah ter slavile mater zemljo in življenje z živimi bitji, kot z duhovi. Nihče pa ni pričakoval, da ima vesolje svoj načrt, svojo pot in svoje ravnovesje. In tako se je zgodilo, kar se je moralo.
V temni noči, v času cvetenja majskih rož, je sožitje skalila tuja roka, tuj človek. V tej noči, katero nesrečo niso pričakovali, jim je le ostala kri in kup pepela. Ena sama noč je spremenila življenje in hkrati zamajala njihove temeljne nauke. Noč, katera je za sabo pustila opustošenje ter odtujila stvari. Odtujenega in ukradenega je bilo več, kot bi si sploh lahko zamislili. Nad pleme se je zgrnila tema, jok in nemoč. Izgubili so veliko življenj. In zdelo se je, kot da se je nad njih zgrnilo prekletstvo, urok zla.
Ko so bili napadeni, moškim ni preostalo drugega, kot da se borijo z vsem kar imajo, za vse kar imajo. Od lokov, sekir, golih rok pa do njihovih življenj samih. Veliki Pes, poglavar ter tudi najmodrejši med njimi je izgubil svojo sopotnico, potomko pa so ji brezvestno iztrgali iz ljubečega objema, s katerim jo je varovala do zadnjega diha. May Flower je bila edinka in hkrati imela veliko vlogo za prihodnost plemena Kawauki. Sedaj pa so ostali malokateri in videlo se je, da jih poraz, katerega so doživeli, uničuje in napoveduje mesece, če ne kar leta pomanjkanja in strahu. Niso mogli in niti niso znali razumeti, zakaj naj bi jih vesolje kaznovalo, s čim so si zaslužili vse to. Darovali so, živeli iz dneva v dan in še bolj strmeli v pogubo. Bolj kot vsi ostali, pa je trpel sam Veliki Pes, kajti, ni bil izgubil samo del družine, izgubil je tudi del plemena. In vse to, je sedaj bilo na njegovih plečih, sram in bolečina.
May Flower je bilo ljubko črnolaso dekletce, po izgledu sodeč, bi ji človek zlahka dodelil okoli pet pomladi. Veliki Pes in Ognjena Bizonka sta ji podelila to ime, saj je privekala na svet ravno takrat, ko so začele poganjati prve majske cvetice. Bila je krhka in nežna. Znala je poslušati naravo, čutiti veter, poljubljati zemljo in se igrati z živalmi, kot da so to njeni brati in sestre. Bila je njuno poslanstvo, njuno sonce.
Po napadu so jo beli ljudje odpeljali s sabo. Daleč, v kraje kjer ni niti malo svetega in začutiš le mraz v kosteh ter malodušnost ljudi. Poveljnik, kateri je ubil Ognjeno Bizonko, jo je sedaj z ženo vzel za svojo, saj sama nista mogla spočeti. Vzgajana je bila v meščanskem duhu, trdo in damsko. Nihče si ni upal s prstom kazati na poveljnika, niti se norčevati iz May Flower, ker je bila drugačna. Da, bila je drugačna, po videzu, po mišljenju, po govoru, po vsem. Zanjo se je začelo težko in borbeno obdobje, saj je čutila, da se je zgodilo nekaj strašnega a si kljub vsemu ni znala pomagati. Bila je sama, v tujem svetu, med zvermi. Leta so minevala in ona je rasla, se izobrazila. Zrasla je v prelepo dekle. Njena leta odraščanja so bila samotna. Njena družba so bile živali, veter, sonce. Vedela je, da ne spada v svet, v katerem je bivala. Globoko v sebi je ohranjala spomin na svoje pleme ter upala, da kmalu pride dan, ko bo lahko šla. Želela si je, bolj kot vse, da se vrne k svojim, v naravo. Življenje med štirimi stenami jo je z leti ugonobilo, le njen konj, Divji Mustang ji je še bil v navdih in upanje, da se reši vsega tega ter se vrne domov.
Ko jo je poveljnik končno obljubil nekemu vojaku, je izkoristila svoje veščine in se nekako izmuznila iz mesta greha. Z Divjim Mustangom sta potovala skozi kraje, kateri so ji jemali dih. Čedalje bolj, ko se je oddaljevala vseh ljudi, čedalje bolj je čutila sebe ter svojo svobodo. Minilo je veliko časa. A se ji je po neštetih kilometrih, neprespanosti ter lakoti nasmehnila sreča.
Ker sta bila oba utrujena, je razjahala ter si zakurila ogenj. Kaj kmalu je zaspala, saj je vedela, da jo jutri čaka pomemben dan. No, čutila je to in to ji je dalo to noč miren ter pošten spanec.
Predramil jo je glasni lajež. Zbudila se je in videla okoli sebe ljudi, ki so bili podobni njenemu ljudstvo. Sprva se je ustrašila, nato pa so ji vzeli konja ter njo samo vzeli kot plen. Borila se je, a ji ni pomagalo. Odpeljali so jo.
Pleme Tamahuki so bili znani kot dobri bojevniki, Kawauki ne. Pripeljali so jo do svojega tabora, kjer so si jo natančno ogledali. Zdela se jim je smešna, saj je nosila oblačila belega človeka. Niso pa vedeli, da je hči poglavarja Velikega Psa. Ker se niso mogli odločiti kaj bodo z njo, so jo začasno zadržali kot nekakšno talko, vendar je lahko ob spremstvo žensk imela določeno svobodo. Tako je preživela nekaj polnih lun s plemenom in se privajala bivanju z naravo ter molila za moč.
Ker je bilo to veliko območje, je tukaj živelo nekaj plemen. Tamahuki in Kawauki sta bila plemena, katera nista bila v nikakršnih sporih, celo obratno. Ko so Kawauki doživeli napad, so jim Tamahuki pomagali. In sedaj je bil čas žetve. To pomeni, da se je približevalo srečanje na katerem so plemena izmenjala svoje dobrine ter si tako pomagala.
Kawauki so po toliko letih še vedno nosili v srcu bolečino ter žalovali. A nekako so si opomogli. Le poglavar se je še vedno bridko hudoval ter nosil v sebi željo, da popelje svoje pleme v boljši ter bolj prijazen čas. A kako, saj je ostal brez svoje naslednice. Kljub svoji žalosti, je ukazal naj pleme zbere dobrine, katere bodo izmenjali z ostalimi plemeni. Tako so storili.
Veliki Pes je dolgo časa ter vsako leto, ko so cvetele majske cvetice zrl v daljavo ter upal,da se mu prikaže bela bizonka. Sedaj ni mogel več zaupati svojim očem, saj ga je mati narava že posrebrila. A lahko bi prisegel, da jo je videl. In s to mislijo je odšel.
Po skupnem obredu, menjavi blaga in dobrin je med plamenoma bilo v navadi, da se priredi praznovanje. A zaradi vse te bolečine, nihče ni želel praznovati.
Ker pa je bil Pogumni Medved pameten poglavar, je kljub vsemu poslušal duhove ter vprašal Velikega Psa kaj naj stori z dekletom, katerega je našel in je bila kljub smešnim oblačilom, po videzu ena od njih. Veliki Pes mu je prisluhnil ter prosil naj mu jo pokaže.
Ko je Veliki Pes zagledal dekle, prečudovito mladenko, je takoj v njej videl poteze in podobnost Ognjene Bizonke. Končno jo je našel, oz je ona našla njega po vseh teh letih. Bil je presrečen. V trenutki je on in pleme imelo upanje za novo, boljšo življenje. Končno sta plemena imela vsaj en razlog za praznovanje. A zgodba se tu še ne konča. Usoda junakov pa se razvije, kakor je bilo zapisano v zvezdah.
Pogumni Medved je imel May Flower še vedno, kot svojo varovanko in je ni želel izgubiti, saj mu je nekako prirasla k srcu. Prav tako pa je opazil, da tudi njegov prvorojeni sin ogleduje zanjo. Zatorej se je odločil, da Velikemu Psu predlaga nekaj, kar bi bilo za vse dobro. In je prišel z vestjo na plano, da bi bilo dobro, če se združita plemena, ker se bi eni naučili bojevati, drugi pa saditi… In to bi jim prineslo večjo varnost ter možnost preživetja ter branjenja, če bi prišlo do česarkoli. Vsi so prikimali, a Pogumni Medved še ni končal. Dodal je še, da naj se plemeni združita le pod pogojem, če se May Flower ter Hitri Zajec zaobljubita drug drugemu ter zapečatita usode dveh plemen.
Tako je bilo pleme Kawauki pred veliko odločitvijo. Veliki Pes se je obrnil k svojem soncu ter ga vprašal kaj želi. Ona pa mu je odgovorila, naj se zgodi, kot vesolje želi.
Poročila sta se, plemeni sta se združili in živeli so v miru. No, vsaj dokler ni bilo novih napadov. Teh pa so se, po zaslugi Tamaukijev lahko vedno dostojno ubranili ter zaščitili kar je bilo njihovo. Naslednje leto pa, zopet v času cvetenja majskih rož, je na svet privekal Mali Blisk in združenemu plemenu prinesel novo potovanje ter čas blagostanja in veselja.
Vesolje je del nas in mi del njega. Čeprav marsikdaj ne razumemo njegovo delovanje, se vse zgodi kot se mora. Vesolje vedno samo po sebi poskrbi za ravnovesje, četudi mi nimamo nikakršnega vpliva naj. Zgodba je lep dokaz, da obstaja dobro in zlo. Rojstvo in smrt. Le to, pa nas opomni, da smo minljivi, a nikakor ne sami. Resda včasih ne moremo razumeti njegovega delovanja, lahko pa prispevamo k njemu. Tako, da smo dobri in se trudimo delovati po zapuščini naših prednamcev in kar je za nas najbolj pomembno, da se vrnemo nazaj k sebi, k naravi, domov in pustimo pečat za naše zanamce!
Zgodba je napisana malo bolj grobo, a je dovolj razviden sam motiv ter poanta zgodbe ter sama simbolika.
Posvečena pa je spominu ter duhu moje prababice!